- okončine
- конечности ж. мн.
Словенско-русский словарь. 2 - издание. - Любляна. Государственное издательство Словении . Янко Котник. 1972.
okončine
Смотреть что такое "okončine" в других словарях:
okončína — e ž (í) nav. mn., anat. del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: poškodovati si okončine; sprednje, zadnje okončine / spodnja okončina noga; zgornja okončina roka; okončine pri človeku udi … Slovar slovenskega knjižnega jezika
nôga — e in é ž, tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi nógo nóge (ó) 1. okončina, ki se uporablja za oporo trupa, premikanje: noga ga boli; noge so se mu od strahu šibile, tresle; iztegniti, skrčiti noge; umivati si noge; zlomiti si nogo, obe … Slovar slovenskega knjižnega jezika
trúp — a m (ȗ) 1. osrednji, največji del človeškega ali živalskega telesa, s katerim se vežejo glava in okončine: upogibati, sukati trup; žival z dolgim, okroglim trupom; glava, trup in okončine / človeški, živalski trup 2. s prilastkom osrednji,… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
dlán — í ž (ȃ) 1. notranja stran roke od zapestja do prstov: črte na dlani; mesto pozna kakor svojo dlan zelo dobro; to je kakor na dlani očitno, jasno; pokrajina pred nami je kot na dlani dobro, razločno vidna / ekspr.: miza je bila tako obložena, da… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
iztegoválka — e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki izteguje del okončine: palčna iztegovalka; iztegovalka stegna, zapestja; iztegovalke in upogibalke … Slovar slovenskega knjižnega jezika
lokomócija — e ž (ọ) biol. premikanje, gibanje, hoja: pri tej bolezni je lokomocija ovirana; okončine so prilagojene načinu lokomocije … Slovar slovenskega knjižnega jezika
obróč — a m (ọ̑) 1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil; izdelati obroč; nabijati obroče na sode; leseni, železni obroči; velik obroč; žalost ji stiska srce kot obroč b) obdajajo kolesa:… … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odmikálka — e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki odmika del okončine: odmikalka nadlakta, palca, stegna; odmikalke in primikalke … Slovar slovenskega knjižnega jezika
odtegoválka — e [tudi u̯k] ž (ȃ) anat. mišica, ki odmika del okončine: odtegovalka in pritegovalka … Slovar slovenskega knjižnega jezika
opléčje — a s (ẹ̑) anat. del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; ramenski obroč: v območju oplečja je hrbtenjača odebeljena ♦ vet. pleče z nadlaktjo … Slovar slovenskega knjižnega jezika
perútast — a o prid. (ȗ) podoben peruti: perutaste okončine / perutaste lise na obrazu … Slovar slovenskega knjižnega jezika
